Van de Graaffov generator
Van de Graaffov generator je naprava, s katero lahko ponazorimo zbiranje in prenos električnega naboja. Človek, ki drži kovinsko kroglo, se lahko naelektri, tako da mu gredo lasje pokonci, pogosto pa lahko pri poskusih z Van de Graaffovim generatorjem vidimo tudi iskrenje ob razelektritvi kovinske krogle.
Iskra na Van de Graaffovem generatorju v Svetu energije doseže napetost približno 400.000 voltov.
Van de Graaffov generator je elektrostatični generator, ki s pomočjo premikajočega se traku zbira električni naboj na votli kovinski krogli, postavljeni na neprevodnem stojalu, in pri tem ustvarja zelo visoke električne potenciale. Pri tem nastaja enosmerni električni tok z zelo visoko napetostjo in nizko jakostjo toka. Izumil ga je ameriški fizik Robert J. Van de Graaff leta 1929.
Van de Graaffov generator je bil prvotno razvit kot pospeševalnik delcev za raziskave na področju fizike – njegov visoki potencial se uporablja za pospeševanje osnovnih delcev do nepredstavljivih hitrosti znotraj izolirane cevi. Vse do razvoja ciklotrona je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja najzmogljivejši tip pospeševalnika. Van de Graaffovi generatorji se danes še vedno uporabljajo kot pospeševalniki, in sicer za ustvarjanje energijsko zmogljivih snopov delcev in rentgenskih žarkov na področju jedrskih raziskav in nuklearne medicine.
